Skupna ribiška politika (SRP)

Skupna ribiška politika je sveženj pravil za urejanje evropskih ribiških flot in ohranjanje ribjih staležev. EU želi z ribiško politiko zagotoviti upravljanje skupnega vira ter vsem evropskim ribiškim flotam omogočiti enak dostop do voda in ribolovnih območij EU, ribičem pa zagotoviti pošteno konkurenco. Staleži rib se sicer lahko obnovijo, vendar so omejeni. Nekateri staleži so prelovljeni. Države članice EU so zato sprejele ukrepe za razvoj trajnostne evropske ribiške industrije, ki dolgoročno ne bi ogrožala velikosti in produktivnosti ribje populacije. Skupna ribiška politika je bila uvedena v 70. letih prejšnjega stoletja in je bila od takrat večkrat posodobljena, nazadnje 1. januarja 2014.

Skupna ribiška politika zajema:

• ohranjanje morskih bioloških virov in upravljanje ribištev in flot, ki izkoriščajo te vire;
• kar zadeva tržne in finančne ukrepe za podporo izvajanju skupne ribiške politike, sladkovodne biološke vire, akvakulturo ter predelavo in trženje ribiških proizvodov in proizvodov iz akvakulture.

Skupna ribiška politika zajema dejavnosti kadar:

• se izvajajo na ozemlju držav članic, za katere se uporablja Pogodba;
• se izvajajo v vodah Unije, tudi kadar jih izvajajo ribiška plovila, ki plujejo pod zastavo tretjih držav in so registrirana v njih;
• jih izvajajo ribiška plovila Unije zunaj voda Unije ali
• jih izvajajo državljani držav članic brez poseganja v primarno odgovornost države zastave.

Cilji skupne ribiške politike

Skupna ribiška politika zagotavlja, da so ribolovne dejavnosti in dejavnosti akvakulture okoljsko dolgoročno trajnostne in upravljane na način, ki je skladen s cilji doseganja gospodarskih in socialnih koristi ter koristi zaposlovanja ter prispevanja k zanesljivi preskrbi s hrano. Skupna ribiška politika uporablja previdnostni pristop k upravljanju ribištva; njen cilj je zagotoviti, da se izkoriščanje živih morskih bioloških virov izvaja na način, ki dovoljuje obnavljanje in ohranjanje populacij lovljenih vrst nad ravnmi, ki omogočajo največji trajnostni donos. Da bi dosegli cilj postopne obnovitve in ohranjanja populacij staležev rib nad ravnmi biomase, ki omogočajo največji trajnostni donos, se stopnja izkoriščanja največjega trajnostnega donosa doseže do leta 2015, kjer je to mogoče, za vse staleže pa postopoma, vendar najpozneje do leta 2020. Skupna ribiška politika izvaja ekosistemski pristop k upravljanju ribištva, s čimer se zagotavlja, da se čim bolj zmanjšajo negativni vplivi ribolovnih dejavnosti na morski ekosistem, in skuša zagotoviti, da dejavnosti ribogojstva in ribolovne dejavnosti ne poslabšujejo morskega okolja. Skupna ribiška politika prispeva k zbiranju znanstvenih podatkov.

Skupna ribiška politika zlasti:

• postopno odpravlja zavržke za vsak primer posebej in ob upoštevanju najboljšega razpoložljivega znanstvenega mnenja, pri čemer preprečuje in čim bolj zmanjšuje neželen ulov in postopno zagotavlja iztovarjanje ulova;
• po potrebi zagotavlja najboljšo uporabo neželenega ulova, ne da bi pri tem ustvarila trg za tak ulov, ki je pod najmanjšo referenčno velikostjo ohranjanja;
• zagotavlja pogoje za gospodarsko donosen in konkurenčen sektor ribolova in predelave rib ter z ribolovom povezane dejavnosti na kopnem;
• zagotavlja ukrepe, s katerimi se ribolovna zmogljivost flot prilagodi ravnem ribolovnih možnosti, skladnih z odstavkom 2, da se zagotovi gospodarska donosnost flot brez prekomernega izkoriščanja morskih bioloških virov;
• spodbuja razvoj dejavnosti trajnostnega ribogojstva v Uniji ter tako prispeva k preskrbi s hrano, varnosti in zaposlovanju;
• prispeva k primernemu življenjskemu standardu tistih, ki so odvisni od ribolovnih dejavnosti, pri čemer upošteva obalno ribištvo in socio-ekonomske vidike;
• prispeva k učinkovitemu in preglednemu notranjemu trgu za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva ter k zagotavljanju enakih konkurenčnih pogojev za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva, ki se tržijo v Uniji;
• upošteva interese tako potrošnikov kot proizvajalcev;
• spodbuja dejavnosti priobalnega ribolova, pri čemer upošteva socio-ekonomske vidike;
• je skladna z okoljsko zakonodajo Unije, zlasti s ciljem doseganja dobrega okoljskega stanja do leta 2020, kot je določen v členu 1(1) Direktive 2008/56/ES, in z drugimi politikami Unije.

Skupna ribiška politika se vodi v skladu z naslednjimi načeli dobrega upravljanja:

• jasna opredelitev odgovornosti na ravni Unije ter na regionalni, nacionalni in lokalni ravni;
• upoštevanje regionalnih posebnosti na podlagi regionaliziranega pristopa;
• vzpostavitev ukrepov v skladu z najboljšim razpoložljivim znanstvenim mnenjem;
• dolgoročna perspektiva;
• upravna stroškovna učinkovitost;
• ustrezna vključenost zainteresiranih strani, zlasti svetovalnih svetov, v vseh fazah ukrepov, tj. od njihove zasnove do izvajanja;
• primarna odgovornost države zastave;
• skladnost z drugimi politikami Unije;
• po potrebi uporaba ocen učinka;
• usklajenost notranje in zunanje razsežnosti skupne ribiške politike;
• pregledno ravnaje s podatki v skladu z veljavnimi pravnimi zahtevami, ob ustreznem upoštevanju zasebnosti, varstva osebnih podatkov in pravil o zaupnosti; dajanje podatkov na voljo ustreznim znanstvenim organom, drugim organom z raziskovalnim ali upravljalnim interesom in drugim določenim končnim uporabnikom.

Več >>